četrtek, 30. maj 2013

Beograjski dnevnik

Četrtek. 9.5.2013

Zjutraj ob devetih so bile vse potovalke in kovčki na kupu v veži, stajling za na pot dovršen in mi pripravljeni za odhod. Pred nami je bilo osem ur vožnje po avtocesti Bratstva i jedinstva, ob kateri so se razprostirala široka pšenična polja med katerimi  je valovil mah in so nas sem in tja zazibala v spanec. Zahvaljujoč napravi imenovani mp3 s pomočjo katere se je vsak za nekaj časa potopil v svoj glasbeni svet, je pot minila hiteje kot smo pričakovali. Za prvi adrenalin so poskrbeli že prehodi čez mejo in zelo hitro nam je bilo jasno, da bodo jezikovne prepreke odlično izhodišče za prenekatero šalo.



Poleg poljev z mahom pa nas je večji del izleta spremljala še en šopek rdečecvetna rožic in sicer nageljnev. Preden smo odšli na pot nam je namreč naša Katarina iz uprave naročila, da cvetje položimo na Titov grob. Med vsemi pripravami naš odhod se je namreč neštetokrat spomnila na čase, ko je bil še živ. In ker je mesec maj poln posebnih jubilejev povezanim z eno večjih ikon polpretekle zgodovine, je bil šopek neizogiben.


V Beograd smo prispeli v večernih urah. Takoj nam je bilo jasno, da gre za ogromno mesto veliko večje od teh, ki smo jih mi vajeni doma. Samo v Beogradu živi toliko ljudi kot v celi Sloveniji skupaj. Ko smo končno našli svoj hostel, se nastanili in spoznali prijaznega upravitelja Vladimirja, smo odšli potešiti naše lačne želodčke in seveda takoj preveriti kaj je resničnega na tako opevani srpski hrani. Privoščili smo si čevapčiče in pleskavice, ki so bile tako obložene, da smo se bali, da nam ne bi slučajno padle na nogo, ker bi verjetno imeli težave. Komaj smo jih pojedli. Polnih želodcev smo se z zadnjimi atomi moči po več kot stotih stopnicah, ki so vodile do hostla, privlekli do sob in popadali v postelje. V pričakovanju kaj bo prinesel prvi dan spoznavanja velemesta. Prvi vtisi so namreč obetali veliko zanimiviega...






















Petek, 10.5.2013

Prva lekcija, katere te naučijo prijazni in odprti Srbi je: OPUŠTENO! Zelo hitro smo zapopadli ta koncept in jutranje vstajanje je bilo zelo umirjeno, brez večjih pretresov, po principu "takoj, ko vstaneš iz postelje, se še malo usedi na stol in si odpočij". Prvi dan je zajtrk čakal že na mizi, vmes smo na televiziji preverili aktualno dogajanje doma in po svetu in seveda vreme. Napovedovalo se je vročih in soparnih 30 stopinj. Naredili smo načrt, si pred odhodom še malo odpočili in se prav počasi odpravili na teren.


Do strogega centra Beograda, kjer smo si za prvi dan izbrali voden ogled po mestu in njegovih znamenitostih je bilo slabe pol ure hoje. Že vmes smo morali vklopiti svoj smisel za orientacijo, saj je bilo vse novo in seveda vse veliko večje od krajev v katerih živimo mi. Na srečo so ljudje zelo prijazni in ti z velikim veseljem pomagajo. Takoj je bilo jasno, da je Begrad tudi kulturno zelo bogato mesto. Parki, cerkve, kipi, muzeji, gledališča,... te praktično pozdravljajo na vsakem koraku. Potem pa je tu še tramvaj in promet, kjer šoferji kar naprej trobijo in mahajo iz avtomobilov. Prva ugotovitev naših fantov je bila, da so skoraj vsi avtomobili v mestu vsaj na enem mestu poškodovani. Ko smo bili tudi sami nekajkrat priča temu, da je nekdo med parkiranjem drugega malo butnil, a kot da ni nič nadaljeval svoje opravilo, nam je bilo vse jasno. Vozni park se je raztezal od najmodernejših avtomobilov do yugov in modelov nekaterih avtomobilov, ki jih najmlajši niti poznali niso več.


Pri konju, kot so nas podučili, da se Srbi dogovarjaju za kraj srečanja, ko se nahajajo v strogem centru, smo se priključili skupini turistov in pod vodstvom simpatičnega in entuziastičnega študenta Želeta odšli na sprehod po mestu. Pot nas je peljala preko Skadarlije, tako imenovane Silikonske ulice, kjer se dobivajo bogataši, do trdnjave na Kalamegdanu. Žele je vmes poskrbel za kup zanimivih zgodb skozi katere nam je skušal približati zgodovino mesta, mentaliteto ljudi ter njihovo bogato kulturno dediščino. On nas je naučil, da so najpomebnejše besede, ki jih mora turist v Beogradu poznati: kafana, uzdravlje in rakija.


Po učni uri, ki je trajala skoraj tri ure, smo se takoj zavedli,da je potrebno nazaj vklopiti princip opušteno. In lunapark ni moral biti boljša izbira. Del ekipe se je tako odločil, da se bodo šli malce sprostiti na vrtiljake in avtomobilčke, del ekipe pa si je vseeno šel ogledati živalski vrt.



Dan se je počasi prevesil v popoldan in želodči so nas že začeli opozarjati, da potrebno nekaj pojesti. Odločili smo se, da gremo na kosilo v tradicionalno srbsko gostilno, kjer bodo na meniju vse specialitete srpske kuhinje. Izbrali smo dobro poznano gostilno "?".Ker so se lastniki dolgo časa prepirali v zvezi s tem kako se bo gostilna poimenovala in so v nekem trenutku namesto znaka z imenom izbesili tablo z vprašajem, je slednji potem ostal vse do danes in gostilna ima še danes tako ime.

Preostanek dneva smo preživeli na glavni ulici Knez Mihajlova. Proti večeru se je po njej začelo sprehajati vedno več ljudi, gostilne so bile polne, ulični plesalci in čarodeji so skrbeli za umetniški program, na dveh odrih so celo igrali živo glasbo. Vsake toliko časa nas je presenetila kakšna romska družina, ki se je skozi mesto zapeljala kar na traktorju, otroci pa so z dojenčki v rokah hodili med ljudmi in prosili za denar.
Fantje so bili nad dogajanjem v centru mesta nadvse navdušeni. Priznali so, da so beograjska dekleta zelo lepa in da je atmosfera odlična. Tudi luči, ki ob mraku osvetlijo mesto in vse pomembnejše zgradbe dodajo svoj čar. Sprehod do hostla je bil tako prav romantičen. Če odštejemo seveda razbolele noge in dejstvo, da smo dvakrat zašli v napačno ulico...


Sobota, 11.5.2013

Drugi dan življenja v Beogradu je bil že dovolj, da smo se počutili dovolj suvereno in odšli v nabavo zajtrka. V trgovino po mleko in čez cesto v pekarno po sveže pečen kruh. Že res, da smo prvi par, ki je šel v nabavo čakali več kot pol ure, saj sta namesto čez cesto, po kruh šla v sosednjo ulico in potem nista znala takoj nazaj. Po vrhu vsega, pa ga še nista kupila dovolj in je bilo vajo potrebno ponoviti.
Nič ni kazalo, da bo vročina kaj popustila in ker smo imeli od dolgega sprehajanja od dneva prej, še pošteno razbolele noge, smo bili kaj hitro sklepčni, da danes preizkusimo java prevozna sredstva. Izkušnja bi bila nadvse super, če bi mi malce bolje razumeli in poznali vse proge, ki vozijo po mestu in nam ne bi bilo potrebno kar nekajkrat prestopati, ko smo ugotovili, da se vozimo v napačno smer in potem vseeno narediti veliko kilometrov peš, čeprav smo se temu skušali izogniti. In če nas na tramvaju ne bi prestregla kontrola kart, ki je pokazala, da smo se narobe "ukucali" in plačali še kazen. Nič ni pomagalo naše moledovanje, niti modelovanje mimoidočih, ki so, ko so videli kaj se dogaja, postali in se še oni začeli boriti za nas. Kazen mora biti, sta odločili gospe v modrem in tako je tudi bilo.


Sobota je bila dan za obisk Dedinj in groba maršala Tita. Še prej pa ogled nogometnega stadiona Crvene zvezde in njenega rivala Partizana. Sprehod po Dedinjah se je začel mimo skromnega prebivališča zlogasne turbofolk pevke Cece. Hiše, ki so sledile njene pa so bile ena bolj razkošna od druge. Vse z urejenimi vrtovi in velikimi avtomobili parkiranimi na dovozih. Čisto drug svet. Novi Beograd.


Pred kučo Cviječa nas je ustavil upokojeni profesor, ki je napisal najbolj izčrpno knjigo o Titu in nam postregel s kupom informacij. Komaj smo se uspeli vljudno zahvaliti in mu pobegniti.
Sprehod po lepo urejenem parku, kjer je tudi grobnica Tita je na nas naredila velik vtis, saj je še po tolikih letih ogromno ljudi, ki pridejo počastiti spomin nanj. Tudi mi smo opravili svojo nalogo in držali besedo ter položili šopek cvetja.



Popoldan pa je bil danes rezerviran za šoping. Domačini so nas usmerili na tržnico na robu Novega beograda. Mali china town, kjer dobesedno velja geslo "što mi nemamo vama i ne treba". Končno smo lahko odprli denarnice, saj nas je denar že pošteno tiščal in nujno ga je bilo potrebno zapraviti. Tržnica je bila pravi mali labirint. Ko si prišel iz ene hale, te je na drugi strani že čakala nova. Povsod so prodajali isto, a hkrati si imel občutek, da je vse drugače, toliko vsega je bilo. Z vseh strani. Poleg oblačil so si fantje kupili tudi nova očala, ki so postala obvezen del imidža. In to niso kar navadna očala. To so tri, ne tri, vsevremenska očala... Tudi v barantanju smo se hitro izurili in bili nadvse ponosni, ko nam je ceno uspelo še malce znižati.



Ne več tako lahkih nog, utrujenih od silnega šopinga, smo se odpravili nazaj proti hostlu. Vmes smo si danes želodčke podkrepili v pekarni, kjer smo se od srca nasmejali prodajalki, ki je postala ob pogledu na dvanajst glavo množico, prav nejevoljna in je med rezanjem burekov komentirala, da se je zaradi nas prav "uznojila". Ko smo poravnali zelo skromen račun za vse kar smo naročili, se je končno zasmejala tudi ona, rekla da smo sicer zelo simpatični, a da naj se k njej ne vračamo več. Ker smo zahtevni. :)


Po dveh res vročih dneh, se je v soboto proti večeru nebo začelo zlovešče temniti. Presodili smo, da je najbolj pametno, da gremo čim prej v smeri našega hostla. Vmes smo naredili še kratek postanek ob hramu sv. Save, nikoli dokončani ogromni in lepi pravoslavni katedrali.


V hostlu pa še nekaj plesnih korakov, inventura nakupljenega na tržnici, počitek in noge v zrak. Za nami je bil še en lep dan. Na žalost zadnji.


 Nedelja, 12.5.2013

Ker je vsega lepega enkrat konec, je prišel tudi za nas dan slovesa. Zbudili smo se v deževno jutro in tudi mi smo bili kar malce otožni, ker smo se zavedali, da se izlet zaključuje. In to ravno takrat, ko je postalo najboljše. Ampak saj veste, kako pravijo... Oditi je potrebno takrat, ko je najlepše. Potem se sigurno še vrneš.


Še hiter skok na tržnico s hrano, kjer smo kupili odpustke še za naše starše in bližnje- kajmak, ajvar, rožice...in počasi proti domu.


Misli ob koncu...

Kljub temu, da nostalgija po bivši skupni državi napada nekoliko starejše generacije, se je izkazalo, da ima Beograd poleg skupne zgodovine, še veliko več. Nekaj s čimer uspe očarati slehernega obiskovalca. Mi smo bili namreč navdušeni. Nad ljudmi, nad gostoljubljem, nad smislom za humor, nad načinom življenja, nad vsem kar ti mesto ponuja, nad vzdušjem,... Nad hrano, čeprav smo bili, kljub temu da smo veliki ljubitelji čevapčičev in pleskavic, po treh dneh že pošteno oteženi s to hrano. Beograd resnično ni mesto za vegetarijance.
Resnica je tudi, da je življenje pri njih verjetno še težje kot pri nas. V določenih stvareh so ostali za časom. Stvari, ki jih vidiš pri njih, pri nas zdavnaj ne obstajajo več. Prav tako je opazna ogromna razlika med bogatim in revnim delom prebivalstva.
V spominu nam je ostalo ogromni rečenic, ki jih sem pa tja uporabljamo še danes, saj kratko in jedernato zadanejo prenekatero bistvo. "Ako živiš u Srbiji onda si u redu. U redu na autoputu, u redu na autoputu, u redu na pošti, u redu za dokumenta, u redu za penziju..."

Vsemu temu navkljub lahko zaključimo, da je Beograd turistu izredno prijazno mesto in če bo le še kdaj ponujena prilika, se definitvno vrnemo,... Motiva za priprave na nov izlet naslednje šolsko leto pa imamo zdaj samo še več. 

In še nekaj beograjskih cvetk... Fotke in komentarje bomo objavili tudi na naši facebook strani, tako da ste vabljeni, da pokukate tudi tja...







Ni komentarjev:

Objavite komentar