Ko so naši sošolci in sošolke na ponedeljkovo jutro še zadnjič korakali proti šoli, smo mi že sedeli na avtobusu, ki nas je tudi letos popeljal na zaključni tabor v Premanturo. Že tretje leto zapored nas je gostila prijazna družina Narodnega doma in nas nadvse prijazno sprejela v zavetje svojega tabora.
Vreme nam letos sicer ni bilo najbolj naklonjeno, saj temperature niso bile ravno poletne, za sončne žarke smo se prav pošteno grebli, a vsaj dež je počakal čisto do zadnjega dne. Ker se ne damo, smo program izpeljali tako kot smo si ga zastavili. Kopanje, vožnja s pedolini, skakanje iz splava, kopanje na Kamenjaku, sprehod do mesta, večerni družabni program in vse kar sodi zraven poletju in druženju na morju - nova prijateljstva, simpatije, ljubezni, druženje, smeh, igra, ...
...in na koncu, ob slovesu, ki je bilo kar malce težko, kljub temu da so bile pred vrati končno počitnice, vprašanje: "Pridemo naslednje leto spet sem, tukaj je tako fino?!"
