Male sive celice

Ali drži, da je les hruške še posebej mehak? Je James Cook res bivši član legendarne skupine Rolling Stones? V kateri tovarni avtomobilov izdelujejo modele z imeni Qubo in Sedici?
Na vsa ta vprašanja in še več njih smo odgovarjali prejšnji četrtek. Skupino smo razdelili na dva dela in se spopadli v vsem zelo dobro znanem kvizu, Male sive celice. Naloge so si sledile tako kot na televiziji in tudi pravila so bila čisto takšna. Celo abecedo smo odigrali. Spopadla sta se naša najmlajša člana skupine in izdi je bil res tesen. Edino kritiko je dobila vodja kviza, saj pri abecedi ni premogla toliko humorja, kot ga na televiziji premore Pavle Ravnohrib. Opozorjena sem bila, da bi pri vsaki izbiri črke morala najti kakšno duhovito pripombo v smislu: " O, to črko si pa verjetno izbral zato, ker se ime tvoje simpatije začne z njo!"
Izid na koncu ni bil pomemben, pomembno je bilo to, da smo se vsi nekaj novega naučili in hkrati preverili koliko znamo in smo splošno podučeni. Hkrati pa smo se naučili še sodelovanja in učenja poslušanja drug drugega ter zaupanja, ko nismo bili čisto prepričani kdo ve pravi odgovor.

Ko bomo v soboto zjutraj znova gledali kviz na televiziji, nam bo sigurno šlo še bolje kot do sedaj.

Smetka Marjetka

Naša zadnja akcija preden z aktivnimi člani projekta "S srcem v svet" odletimo v olimpijski London se je odvila  v maju. Ker je bila naša vodilna nit projekta vseskozi ekologija, smo se za konec odločili sredi Kranja postaviti tako imenovano instalacijo. Uporabili smo odpadke, ki smo jih pred tem doma pridno zbirali in sortirali. In nastala je prava umetnina, ki smo ji dali ime smetka Marjetka. Z akcijo smo privabili nemalo mimoidočih radovednežev, ki pa so na naši stojnici lahko našli tudi kaj koristnega za domov. Napekli smo kup odličnega peciva, ponudili pa tudi domače čaje za najrazličnejše življenjske tegobe in marmelade. Našel se je tudi  kakšen naš izdelek za okrasitev doma. Dan smo več kot uspešno zaključili, saj so ljudje našo akcijo podprli z veliko mero odobravanja.

Teden mladih

Vsako leto se v začetku meseca maja v Kranju odvije Teden mladih. Edini teden, ki ne traja sedem, ampak celih devet dni. V tem času se razvrsti cel kup dogodkov, privlačnih za vse okuse in generacije. Tudi mi nismo manjkali. Že v ponedeljek smo šli na predstavitev plesnih skupin, v torek smo popoldan znova preživeli v kranjski knjižnici, kjer smo se sprva udeležili delavnice družabnih iger, potem pa uživali v glasbeni sobi in se zabavali z iPadom. Konec tedna pa smo bili del vrveža ob zaključnem koncertnem večeru. glavnih nastopajočih sicer res nismo dočakali, a utrip dogajanja smo zajeli z veliko žlico. Definitivno se znova vidimo naslednje leto. Če bo le mogoče, še na kakšnem dogodku več kot letos. 

Diši po pomladi

Sonce. Zelenje. Rože. Cvetenje. Ljubezen. Razganjanje. Ptički. Drevesa. Dolgi dnevi. Vročina. Cvetni prah. Nevihte. Ja, zadišalo je po pomladi. In skrajni čas je bil, da jo vnesemo tudi v našo hišo. Kako drugače kot z ustvarjanjem. In so zacvetela drevesa v pisanih pomladnih barvah ter zažgoleli ptički tudi v naši dnevni sobi.

Zgodba o rdeči pesi

Naša gospodinja ima en zelo preprost trik za vse, ki so pri jedi malce bolj izbirčni. Prej ali slej še tak izbirčnež z veseljem preizkuša in ocenjuje njene nove jedi in na krožniku poje vso zelenjavo, ne glede na njeno barvo in včasih malce sumljivo obliko. Vsa poanta je v dobrem poobedku. Včasih celo samo sladoledu. Sploh ko temperature zunaj že lezejo proti tridesetim stopinjam.
Zadnjič smo se odločili, da k premagovanju samega sebe izzovemo vzgojiteljico, ki že iz otroških let ne mara rdeče pese. Postavili smo ji pogoj. Skledica rdeče pese prinese nagrado v obliki sladoleda. Sicer pa nič. Izziv je bil sprejet in na koncu tudi uspešno opravljen. Skledica je bila izpraznjena in zaslužena nagrada je sledila. Odločili smo se, da za pogum dobi cel lonček sladoleda. Ostali pa smo se zadovoljili s ... kornetkom. :)
Naš nasvet: Splača se jesti zdravo in raznoliko. Če se na začetku težko prepričaš, se motiviraj s kakšno dobroto, ki jo imaš res rad. Izkupiček je dvojen. Spoznaš, da je tudi zelenjava (ali pa karkoli drugega, kar sicer ne maraš) zelo dobra. Pa še nagradiš se!

Šala

En aktualen vic za konec šolskega leta, ki se strahovito bliža. Upamo, da je tudi vas spravil v malce boljšo voljo medtem, ko napenjate in kravžljate možgančke v želji, da se šolsko leto uspešno zaključi in da brezskrbno užijete poletne počitnice!

Malo mešano (na žaru)

Tako. Pa smo zaokrožili popis najpomembnejših dogodkov letošnjega šolskega leta za nazaj. Ob pregledovanju fotografij smo naleteli še na nekaj dogodkov, ki smo jih izpeljali v tem času in so bili bolj spontane narave in ne plod kakšnih hudih predpriprav in načrtovanj.

Na žalost fotografski objektiv ni bil vedno pri roki in tako ni zabeležil še številnih drugih, manjših dogodkov in pripetljajev - nismo zabeležili kuharske delavnice z Elze in Chemo, kjer sta nam pripravila tradicionalne jedi iz svoje države. Prav tako nismo zabeležili kako smo mi njima predstavili našo lepo Slovenijo. Ali pa popoldne, ki smo ga preživeli zunaj in se učili iger na prostem, ki so priljubljene v Španiji in Litvi. Pa obiskov štirinožnih prijateljev s katerimi smo se tudi mi valjali po tleh in se smejali njihovim spretnostim in se crkljali ob njih. Pa številnih večerov preživetih ob družabnih igrah, plesu, ogledu izbranega filma, petju ali branju knjige, ki so nam jih med drugim večkrat že podarili člani loškega društva upokojencev. Pa turnirji v namiznem nogometu in pikadu. Pa urejanje okolice in manjša hišna popravila. Pa številna športna udejstvovanja ali pa samo sprehod do mesta in opazovanje mimoidočih na bližnji klopci ob sladoledu ali na soku. Pa obiski kino predstav in nakupovanje vsakodnevnih potrebščin. Pa predavanja.Pa obisk smučarskih skokov. Pa obisk kulturnih dogodkov, koncerta na Prešernov dan. Pa druženja s študentkami in gimnazijci. Pa številne ustvarjalne delavnice ali pa samo delavnice, kjer smo se pogovarjali o najrazličnejših temah.... Sigurno smo še kaj pozabili. Ja, pestro je bilo to leto. In ni ga še konec!!!

Naš vsakdan

Dnevi, ko nimamo načrtovanih posebnih aktivnosti pri nas izgledajo povsem običajno. Po jutranjem odhodu v šolo se hiša malce odpočije od nas. Ko se v zgodnje popoldanskih urah počasi, eden za drugim naberemo skupaj in opravimo svoje zadolžitve po hiši (uredimo enega od prostorov za katerega smo določen termin določeni, uredimo po sobi, izpolnimo kakšno zadevo, ki se pokaže mimogrede) sedemo h kosilu, ki ga za nas skrbno in nadvse lično pripravi Andreja. Po kosilu imamo do začetka (m)učnih ur nekaj prostega časa, ki ga preživimo kar se da različno. Po uri in pol dela za šolo (včasih po potrebi tudi malenkost več) sledi prosto popoldne. Takrat se najpogosteje odvijejo številne, tudi v preteklih objavah opisane stvari. Če za popoldne ni načrtovanega nič določenega si aktivnosti izmislimo tudi sami. Vse je odvisno od naše volje, vremena, idej,časa...

Zvečer sledi priprava večerje. Obred, kjer še enkrat v dnevu sedemo skupaj za mizo. Zgodi se, da se večerje pošteno zavlečejo, saj si imamo precej za povedati. Pred spanjem je čas za računalnik, kak dober film ali TV oddajo ali pa preprosto samo za druženje in klepet... Torki zvečer so zasedeni za skupni sestanek skupine. Tega nimamo preveč radi, a vemo da je nekatere stvari potrebno sproti predelovati, da gremo potem lažje naprej in da preprečimo do časa najhujše... Se pa tudi pohvalimo, si povemo kako nam je fino v družbi drug drugega in to nam vliva zaupanje in nudi varnost, da se lažje spopadamo z ovirami, ki nam jih življenje nastavlja na pot. Odkriti odnosi so tisti odnosi, ki omogočajo sodelovanje, katerega končni cilj je napredek...

Nekaj je zagotovega. Dolgčas nam praviloma skoraj nikoli ni.

Hepi brzdej

Še nečemu pri nas namenjamo veliko pozornosti. To so rojstni dnevi. Obvezno, brez izjeme, praznujemo prav vsakega od njih. Prilagodili smo se celo tistim, ki praznujejo v času poletnih počitnic, ko nismo zbrani skupaj. Praznujemo torej malce prej ali pa malce kasneje. Po želji.
Rojstni dan brez torte in svečk, pred upihom katerih si seveda nekaj zaželiš, rojstni dan brez glasno zapete pesmi "Vse najboljše za te,....", rojstni dan brez glasnega smeha in skupnega druženja, rojstni dan brez darila in brez krepko stisnjenih rok, objemov, poljubčkov in lepih želja NI rojstni dan in pika.

Letos jih je nekaj že za nami. Tudi tisti prelomni, 18. rojstni dan. Še vsaj enkrat toliko praznovanj pa nas še čaka. In skupaj s slavljenci se zabave veselimo tudi mi....

Muzika je to

Glasba vsakodnevno zapolnjuje našo hišo. Iz vseh sob se tekom dneva sliši glasno poslušanje glasbe. Dva izmed fantov redno preigravata kitaro in glasbo uporabljata za medij tako izražanja kot tudi sproščanja. Eni delimo glasbeni okus in velikokrat na dolgo in široko debatiramo in ocenjujemo izid kakšne nove plate, prihajajočega koncerta,...

Ravno zaradi izredne moči in vpliva, ki jo ima glasba na nas, je bila delavnica pod vodstvom Borisa Oblaka, vsestranskega glasbenika in umetnika, prava paša tako za oči kot tudi za ušesa. Boris je namreč s seboj pripeljal celo vrsto nekoliko neobičajnih glasbil in pokazal kako zvenijo ter tudi nas naučil izvabljati zvoke iz nekaterih od njih. Najbolj zanimivi so bili seveda didžeriduji. Nekateri so se izkazalo za prave mojstre saj jim je že zelo kmalu uspelo izvabiti pravilen ton iz glasbila. Igranje na le-tega je namreč malce bolj zapleteno. Naučil nas je kako tudi iz preprostih, najpogosteje odpadnih materialov lahko naredimo super in uporabna glasbila. Ko smo na koncu izbrali vsak svoje glasbilo in iz njega začeli izvabljati zvoke smo zveneli kot strašno neuigran orkester. A glasba je lahko vse, tudi če včasih ni slišati ravno tako.

Pirhi

Kakšnih dobrih deset dni pred Veliko nočjo po mailu zaokroži ravnateljičina okrožnica. Že deseto leto zapored  s pričakovano vsebino. Razpis za velikonočno instalacijo, za najlepšo pisanico ali karkoli drugega povezanega s tem praznikom. Ker se ne gre upirati tradiciji. In ker je nagrada na natečaju vsako leto zelo mamljiva, smo že brskali po internetu, ustvarjalnih revijah in zbirali ideje od vsepovsod. Letošnja rdeča nit je bilo navodilo, da moramo dati domišljiji, idejam, izkušnjam, sanjam, znanju, kreativnosti in iznajdljivosti prosto pot v pomlad. Izhod je bil torej samo eden. Stvar mora biti čim bolj nenavadna, neobičajna, drugačna. Pod vodstvom študentke Nine smo ves teden sestavljali, barvali, oblikovali, kuhali,.... Ideja se je sproti dopolnjevala in nadgrajevala.

Žal se nam je v zadnji fazi projekt malce sfižil. Niti slikali ga potem več nismo. Ko smo instalacijo vlili v želatino, s predstavo kako bo vse skupaj izgledalo kakor veliko vesolje, po katerem letijo iz jajčkov sveže izvaljeni piščančki, se želatina ni želela obnašati tako kot smo mi želeli. Vse skupaj je potem postalo gmota za katero je ena od prič celo rekla, da vse skupaj izgleda kot "bruhek". Pa ji nismo zamerili. Skozi smeh smo si priznali, da je bila naša ideja izvrstna, a žal smo popolnoma pogrnili na realizaciji.
Vsemu našemu skepticizmu navkljub pa je desetčlanska, naključno izbrana komisija, v naši instalaciji zaznala velikanski idejni potencial in ji namenila kar zavidljivo število točk s katerimi smo na koncu zasedli....tadaaaammmm....DRUGO mesto. Naše veselje je bilo nepopisno!

p.s.: Vse oddane velikonočne instalacije, vključno z našo, si lahko ogledate na naši spletni strani www.vz-kranj.si

Kranjska knjižnica

Ne, to ni plačana reklama. Pa jo bomo vseeno z velikim veseljem naredili. Ste že slišali, da imamo v Kranju novo knjižnico. Tako, ogromno in moderno. Baje je ni take na Balkanu in še kje. In res je nekaj posebnega v njej. Že ko stopiš v njeno preddverje te navduši. Organiziranost, prijaznost, svetlost,....
Razlog, da smo petek popoldan preživeli na obisku v knjižnici je bila delavnica v okviru projekta Očistimo Slovenijo. Iz odpadnega materiala smo izdelovali ptičje hišice, iz starih in ponošenih majic smo sešili vrečke za v trgovino. S pomočjo kolesarjenja smo proizvajali energijo in si napolnili mobitele. Sodelovali smo v kvizu kako dobro znamo ločevati odpadke in jih metati v pravilne koše za smeti. Ko pa so se dekleta zapodila še med oblačila, ki jih je bilo moč zamenjati po principu "jaz tebi moje, ti meni tvoje", so se nekateri zapodili med bogato obložene police z zgoščenkami. Ker knjižnica poleg ogromne izbire CD-jev in DVD-jev ponuja tudi ogromno knjig iz najrazličnejših področij, lahko si izposodiš iPada, lahko se spočiješ na udobnih vrečah, lahko raziskuješ najrazličnejše stvari, se nam iz knjižnice sploh ni mudilo. Resnično in iz prve roke priporočamo obisk kranjske knjižnice vsem, ki tam še niste bili. V knjižnici nenehno nekaj dogaja.

Seveda smo se čistilne akcije udeležili tudi na dan čiščenja. Uredili in poskrbeli smo za svoj okoliš in si obljubili, da bomo za naravo v prihodnje še bolj skrbeli. Z nekaj domišljije je prav vsaka smet še za kaj uporabna...

Ma smo se samo malo hecali

A vam zaupamo eno smešno zgodbico? Malce se navezuje na prejšnjo objavo in mislimo, da je pravi trenutek zanjo...
Pred kratkim smo v skupine dobili nove hladilne skrinje. Take malo manjše. Ko so jih dostavljalci pripeljali se jim je tako mudilo, da so jih samo odložili na hodniku. Tako je bila škatla primorana, da počaka na močne moške roke, ki jo bodo prenesli na mesto, kjer bo vsebina škatle opravljala svojo funkcijo.
Ko so počasi otroci začeli kapljati iz šole jih je seveda škatla sredi hodnika blazno zanimala in jim bila hkrati v napoto. Nič čudnega, da se je enemu izmed dečkov posvetila ena nagajiva ideja. Škatlo je odvlekel v sobo našega največjega muzičarja in prišel do vzgojiteljice s prošnjo naj na list papirja napiše sporočilo, da je v škatli presenečenje namenjenemu izključno njemu. Ker se nam je ideja v hipu zdela simpatična in ker hec mora biti, smo se potrudili še bolj. Na računalniku smo izdelali deklaracijo, nanjo smo zapisali, da je v škatli "mini drum set", informacije podkrepili še s sliko in vse skupaj prelepili čez dejansko nalepko na škatli, ki je v sebi skrivala hladilno skrinjo.
Dogovorili smo se, da se ob prihodu ključne osebe iz šole vedemo kar se da običajno in počakamo, da v sobi sam odkrije presenečenje. Uskladili smo zgodbo kdo mu darilo podarja in iz kakšnega razloga.
Kot naročeno je tistega dne iz šole prišel zadnji. Ko je pozvonilo pri vratih so vsi hiteli odpirat. Seveda je bil malce zbegan, saj takega sprejema ne doživi vsak dan. Vseeno je mirno, v počasnem slogu, celo s prošnjo, če gre za kratek čas lahko še ven, opravljal svojo vsakodnevno rutino ob prihodu iz šole. Vsi so postajali že prav nestrpni in s prefinjenim načinom ter prigovarjanjem so le dosegli, da je oddrsal v svojo sobo. In delegacija kakopak za njim. Ko je odprl vrata sobe in zagledal škatlo je obstal brez besed. Dobesedno. Šokiran nad dejstvom, da je ta škatla samo zanj, je kar stal sredi sobe in ponavljal vzklike navdušenja. Ostali so pokazali vse spretnosti kolektivnega laganja in ga še tako dodatno zbegali, da škatle sploh ni imel namena odpreti. Njemu je bilo dovolj že samo, da gleda njeno zunanjost. Malce nejeveren je ob informaciji, da mu paket pošilja ravnateljica komentiral, da potem je pa verjetno to ena izmed njenih običajnih for in bo v veliki škatli potem na dnu našel le kakšen komplet svinčnikov in zvezek. Vendar teža škatle je pričakala drugače. Drugi so morali v kuhinjo po nož, da je lahko preveril vsebino. In ko je v škatli zagledal skrinjo smo vsi ostali prasnili v dolgo pričakovani smeh. Tudi žrtev potega se je naši ideji od srca nasmejal in priznal,da smo ga pošteno potegnili za nos in nam priznal, da v vodimo 1 proti 0, a naj bomo pripravljeni, ker tovrstno maščevanje je sladko.....

Rock'n'roll

Globalnemu segrevanju navkljub je zima letos pokazala svoje zobe. Deset dni sibirskega mrazu je povzročilo, da smo tudi mi šklepetali s svojimi zobmi. A posledica večdnevnih temperatur krepko pod nulo so bila zamrznjena in za drsanje izpravna naravna drsališča.
Dan, ki smo ga za drsanje izbrali mi, že ni bil več tako hladen. A debelina ledu je bila še vedno varna. Za nekaj adrenalina so poskrbeli poki, ki jih v ledenih dvoranah nisi vajen. Tam se led ne debeli, nima prostora za zrak, ki se potem širi po ledeni ploskvi in katerega posledice so, na trenutke prav neprijetni poki.
Primorci, ki so prvič stali na drsalkah so še enkrat več dokazali, da kljub bolj topli klimi, obvladajo zimske športe. Komaj smo jih prepričali, da je napočil čas za odhod. Tudi nekateri padci so bili neizogibni, saj je bil na nekaterih mestih led malce razpokan. Kljub naštetim naravnim preprekam smo si bili na koncu enotni. Nobena dvorana ti ne omogoči, da se pljuča ob rekreaciji nadihajo svežega zraka in te ves čas obdaja prečudovita panorama Kamniško Savinjskih Alp. Za elemente umetnostnega drsanja pomešanega s hitrostnim in kančkom svobodnega sloga, ki je vključeval tudi poziranje pred fotografskim objektivom, je bilo poskrbljeno. Ko bo to olimpijska disciplina se prijavimo v konkurenco.

Ker smo bili ravno v Preddvoru smo se na obisk najavili Črnavcem. Slednji namreč v svoji kleti skrivajo nekaj, kar nas je zamikalo po adrenalinskem športnem udejstvovanju. Bobni. Naši najbolj navdušen roker je suvereno sedel za komplet in vsi smo obstali odprtih ust. Imeli smo pravi mali koncert v živo. Seveda so imeli priliko svoje znanje in smisel za ritem preizkusiti tudi ostali. Če nas ne bi začel preganjati čas, vprašanje če na koncu ne bi zasnovali nove rock skupine. Vsekakor pa smo ob glasnem hrupu in udarjanju po opni sprostili kakšen še odvečen atom jeze in negativne energije.

Ko smo zvečer tiho sedeli za mizo in večerjali nam ni bilo potrebno izreči. Vsi smo vedeli, da je bil za nami še en preprost, a hkrati super dan, razbremenjen napetosti in napolnjen s sproščenostjo in spontanostjo, ki nas je samo še dodatno medsebojno povezal kot skupino.

Prva pomoč

Raziskave kažejo, da ljudje zelo redko priskočijo na pomoč, če vidijo nekoga, ki bi nujno potreboval prvo pomoč. Ker mi ne bi radi predstavljali tega povprečja in ker se zavedamo, da tovrstno znanje ne samo koristi in pomaga, ampak celo rešuje življenja, smo z veliko žlico zajemali vse nove informacije, ki smo jih slišali na delavnici. Nikoli namreč ne veš kdaj bo komu blizu tebe potrebno priskočiti na pomoč.

Na obisk je prišla skupina reševalcev iz Kluba mladih Rdečega križa Kranj. V prvem delu so nam skozi predavanje predstavili osnovni namen same organizacije Rdeči križ ter osnove prve pomoči pri najbolj pogostih poškodbah in nesrečah. Poudarili so, da je znanje iz tega področja potrebno nenehno obnavljati in še vedno ne veš čisto vsega. A vsekakor je vedeti vsaj nekaj, neprimerljivo več kot ne vedeti ničesar.
V drugem delu so teorijo prenesli tudi v prakso. Tu so nas povabili zraven, da se preizkusimo tudi sami. Naučili so nas umetnega dihanja, pravilnega položaja nezavestnega, nekaj oblik kako povijemo rane. Skozi vprašanja so preverili naše znanje kako bi reagirali v določenih situacijah, nesrečah in nas podučili kako je pravilno. Skozi sproščeno odvodeno delavnico smo bili po koncu bogatejši za življenjsko pomembne veščine.

Včasih smučam hit, včasih pa počas

Prvega marca nas je čakala še ena od tradicionalnih prireditev. Državno prvenstvo v veleslalomu na Starem vrhu. Tako, čisto pravo. Z vso obvezno smučarsko opremo, štartnimi številkami, skrbno in računalniško izmerjenimi časi, pravimi koli, rdečimi in plavimi.

Letos smo znova imeli srečo z vremenom. Že skoraj preveliko, saj je zaradi izredne moči sonca proga omogočala smuko le nekaj dopoldanskih ur. Smo pa domov zato prišli porjavelih lic in obrisi smučarskih očal.

A ko gre zares, gre zares. Ker pravih profesionalcev ne ustavijo nobene razmere na progi, se tudi mi niso obremenjevali s tem, kaj nas čaka. Visoka stopnja koncentracije in upoštevanje navodil trenerke Jasne so se še vsakič do sedaj izkazale za ključ do uspeha. Malo pozitivne treme, ogled proge in že se je bilo potrebno s štartnimi številkami razvrstiti pred štartno hišico.

Žal se je naši ekipi že zelo na začetku pripetila huda nesreča. Naša izkušena smučarka Jasna je v trenutku nepazljivosti zelo nerodno padla. Sprva je kazalo na zelo resno poškodbo. Tekmovanje smo morali prekiniti, po ranjenko so prišli s helikopterjem. Nesreča res nikoli ne počiva in zaskrbljenih obrazov smo čakali na razplet. Na srečo smo zelo hitro dobili novico, da poškodba ni tako huda kot je sprva kazalo in da bo Jasna okrevala. To nam je dalo krila. Za Jasno in ves njen trud, ki ga vlaga v razvijanje naših smučarskih potencialov, smo se pognali po, od sonca že pošteno zmehčani progi.

In končni rezultat? Kar nekaj medalij. In ponovno skupno drugo mesto! Bravo mi!

Moj črni konj je rjave barve

Nekoč, na nekem sprehodu na Križno goro, smo se kar precej zadržali ob ogradi v kateri so se pasli konji. Konji so s svojo slokostjo in gracioznostjo nadvse privlačne živali. Naše navdušenje je od daleč opazil tudi lastnik konj, ki nam je prijazno pristopil. Beseda je dala besedo in že smo bili dogovorjeni. Dobili smo namreč nadvse velikodušno povabil, da se v prihodnje najavimo in popoldan preživimo v družbi njegovih konj. Ideja se nam je zdela fantastična. Ker pa je kmetija praktično v naši neposredni okolici je bilo torej samo vprašanje časa, da se povabimo na obisk.
In smo se res... Gospodar nas je, tako kot vsakič do sedaj, prijazno sprejel. Predstavil nas je svoji čredi konj in nam zaupal, da smo se preizkusili v ježi. Stik z živaljo človeku vliva nekaj neopisljivo lepega. In preživeli smo čudovito popoldne, stran od vsakodnevne rutine in obveznosti. Včasih si je preprosto potrebno vzeti čas! Brez nepotrebnih izgovorov. Vse obveznosti namreč počakajo na svojo izpolnitev. In s polnimi baterijami jih uspešnejše opraviš!

Kuharski dvoboj

V nedeljo popoldan ležiš pred televizijo in prestavljaš TV kanale. Na prvem kuhajo, na drugem sledi oddaja, kjer bodo kuhali, na tretjem se vrti napovednik za oddajo v kateri bodo kuhali naslednji dan. In smo si rekli, to se gremo pa lahko tudi v živo. Bo bolj zabavno, poučno in zanimivo kot po televiziji. In res je bilo. Le posodo smo morali pomiti. Na televiziji je oddaje vedno konec takrat, ko pride na vrsto to opravilo....
Komisijo sta sestavljala Davor in študentka Nina. Davor je kot izkušen kuhar z diplomo oblikoval dve skupini in jima dal navodila. Določil je, da se bo v tekmovanju skuhalo najbolj pogosto in priljubljeno kosilo. Pašta bolonjez! Od tu naprej je bilo vse prepuščeno timskemu delu znotraj vsake od podskupin. Na internetu je bilo potrebno poiskati recept. Preveriti sestavine, ki se jih potrebuje za pripravo in oditi v trgovino. Tu so že padale minus točke, saj če je ekipa kupila sestavino, ki smo jo v kuhinji že imeli, se minus ni poznal samo na računu temveč tudi na ocenjevalni listi. Potem pa seveda usklajenost, sodelovanje, izvirnost, dekoracija, postrežba in konec koncev, odziv borbončic.

Davor in Nina sta priznala, da je bila končna odločitev težka. Prav obema skupinama je namreč uspel slasten končni izdelek. Odločale so torej malenkosti. A ker si ne dovolimo, da bi zaradi tekmovalnosti prišlo do zamer med nami, smo si glavno nagrado prijateljsko razdelili prav vsi. Zmagovalcem je pripadel častni naziv druge kuhalnice v skupini (prvo ne glede na vse, še vedno vihti Andreja!), poražence pa je čakal kup umazane posode....

Veseli december

V veseli december smo torej zakorakali velikopotezno. Z nadvse uspešnim bazarjem. Takoj smo padli noter. Vzdušje veselega decembra nas je posrkalo. V skupini nas je čakalo kup predprazničnih opravil. Okraševanje novoletne jelke, izdelava zimske dekoracije, voščilnic in majhnih pozornosti. Pisali smo pisma dobrim možem, si izmenjevali lepe želje in pozornosti.
Da gre leto zares h koncu se zavemo, ko skupaj sedemo za mizo in preživimo pravi predpraznični skupni večer. Z izbrano pojedino, za katero jedilnik skrbno kujemo že kak teden prej. Z obdarovanjem, ki ga spremlja vznemirjenje ob odvijanju ovojnega papirja. Se mi je ali se mi ni uresničila želja, ki sem jo zaupal v pismu, ki ga je nekdo skrivnostno odnesel iz okna v moji sobi?

In kot se za čisti konec spodobi, še obisk s tisočimi lučkami upanja okrašene prestolnice. In pok šampanjca, seveda!

Bazar v Rdeči Ostrigi

Projekt "S srcem v svet" v okviru celotnega zavoda traja že dobro leto. Kot je zapisano v zavihku na naši internetni strani, je namen projektne skupine organizacija raznovrstnih projektov, s katerimi lahko otroci in mladostniki stanovanjskih skupim VZ Kranj izražajo svoj ustvarjalni in športni potencial, kritičnost do aktualnih družbenih problemov in se vključujejo v lokalni ter širšo družbeno skupnost. Organiziramo lastne dogodke in se hkrati udeležujemo prireditev v organizaciji drugih. Na ta način želimo opozoriti nase in pokazati širši javnosti, da smo kot drugi mladi polni ustvarjalnega zanosa in pozitivne energije.

Že v začetku šolskega leta smo staknili glave. Bliskalo se je in ideje so deževale, na koncu pa smo sklenili. Letos bomo pripravili žur. Ker je naša tiha želja, da bi z zbranimi donacijami ob dogodkih, lahko mahnili v svet, natančneje v London, smo žur združili z dobrodelnim bazarjem. In kateri čas je primernejši za to, če ne prednovoletni, ko vsak od nas išče majhne pozornosti in darilca za svoje bližnje. In smo zavihali rokave. 

Najprej smo določili lokacijo. Kot odličen kraj za tovrstne dogodke se je še enkrat več izkazal mladinski center Rdeča Ostriga. Prijazna ekipa nas je sprejela odprtih rok in ustregla vsaki naši želji. Na tem mestu torej absolutno še enkrat HVALA za vse!
Razdelili smo vabila, razobesili plakate in vsem kar naprej ponavljali, da na našem dogodku ne sme manjkati.
Manjše razočaranje smo doživeli, ko smo k sodelovanju želeli povabiti kakšnega znanega slovenskega pevca. Navezali smo kontakte, a žal smo bili prepozni in premalo vztrajni tako, da smo ostali praznih rok. A nismo si pustili, da bi nam to vzelo elana. Ena, dva, tri in že smo imeli novo idejo. Ena od naših deklet že več let sodeluje v šolski impro ligi in njihova skupina je z veseljem izpeljala nastop in nas nasmejala s svojimi improvizacijami. Za glasbo je prav tako poskrbel eden od naših otrok. Izkazal se je kot pravi profesionalec, ogrel družbo, da so jo zasrbeli podplati in da smo skupaj tudi zaplesali. Sam pa tistega večera še dolgo v noč od vznemirjenja ni zatisnil očesa.... Biti glavni za mešalko so sanje vsakega pravega ljubitelja glasbe.

Vzporedno je celotno prireditev potekal bazar na katerem smo prodajali izdelke izpod rok naših otrok in mladostnikov. Vsaka skupina je prispevala edinstvene in unikatne izdelke, ki se lahko kosajo z izdelki največjih ustvarjalcev. Na tem mestu smo se k sodelovanju odločili povabiti tudi mlade, uveljavljene in malo manj uveljavljene, ustvarjalce iz cele Slovenije. Odziv je bil izjemen. Komaj smo dojemali, ko so začeli deževati pozitivni odzivi na našo prošnjo, če so pripravljeni v dobrodelne namene prispevati kakšnega od svojih izdelkov. Z njihovo pomočjo nam je uspelo zbrati toliko denarja, da smo konec večera presrečni zaključili, da so nam dobri možje prinesli najlepše možno darilo. Letalske vozovnice za London!

In naslednje leto dogodek definitivno ponovimo....če ne že prej! Žuramo pač radi :) In že danes ste vabljeni, da se nam pridružite. Dobro voljo je namreč potrebno deliti!

Hiša praznuje!

Konec novembra, natančneje prav zadnji dan tega meseca, je bilo pri nas nadvse praznično in veselo. Razlog: prvih deset let naše skupine!
Pomembna obletnica za vse, ki so v vsem tem času bili, so in konec koncev še bodo del hiše in njene gostoljubnosti.
Na začetku ni bilo lahko. Sosedje nas niso želeli sprejeti medse. A smo vztrajali. Ekipa, ki je postavila na noge še zadnjo stanovanjsko hišo v sklopu reorganizacije Vzgojnega zavoda Kranj, je opravila odlično delo. Danes za nas ljudje praktično ne vedno. Prav v ničemer ne "štrlimo ven" iz sicer mondenega predmestnega okoliša. Popolnoma smo se zlili z okolico in z njo nimamo težav. Verjamemo, da tudi ona z nami ne. Prijazna soseda čez cesto nas vsak dan z nasmehom pozdravlja iz balkona. Sošolka enega od naših fantov prav tako živi nekaj korakov stran. Ko je potrebno nadoknaditi zamujeno snov, kar v copatih steče do nje. Spet drugi sosed ima kužka, ki ga sem in tja ena od naših deklet prijazno odpelje na sprehod.
Generacije so se zamenjale. Veliko skrivnosti skriva naša hiša. Veliko usod. Otroci in mladostniki, ki so že zapustili skupino, se še vedno javljajo, sporočajo nam svoje življenjske uspehe in dosežke. Nekateri se celo oglasijo na obisku. To je neprecenljiva nagrada in potrditev, da delamo dobro in da si čisto vsak zasluži svojo priložnost, da zasije...

Priprave na dan D so stekle že veliko prej. Najprej je bilo potrebno spisati prijazno in lično vabilo. Ker imamo v skupini ogromno slikarskega talenta je bilo to mačji kašelj. Povabili smo vse. Vse, ki so v teh desetih letih na kakršenkoli način bili in so še del nas. Odzvali so se mnogi. Na obisk so prišli novinarji in bili smo zvezde v kar nekaj časopisih. Lepo so zapisali o nas.

Potrebno je bilo poskrbeti za hrano. Pod budnim očesom naše Andreje, ki je prava mojstrica, se je miza šibila od samih dobrot. Seveda ji brez dodatnih pridnih rok, ki so ji priskočile na pomoč, tudi ne bi uspelo.... In slišati je bilo samo še glasni "mhmmmm, kako je to dobro.... lahko dobimo recept?"

Ko so se zbrali gostje, katere smo kot prijazni gostitelji popeljali skozi naše prostore, jih pogostili in z njimi prijazno pokramljali, smo se jim po uvodnem nagovoru ravnateljice, predstavili s krajšim programom. Nekaj čarovnij, vicev in za konec pesmica o nas, ki jo je sestavila ena od naših deklet. Ob spremstvu kitare smo "odbluzili" vsak svoj del in poželi velik aplavz.

Kot se za vsako praznovanje spodobi, brez torte seveda ni šlo. Za konec pa vsekakor obvezna gasilska slika!

Gostje so se zadržali pozno v popoldne in naše slovo je bilo: "Na snidenje čez naslednjih deset let!" No, mi bomo vsakega prijaznega obiska veseli že veliko prej ;)

Jaz pa pojdem na Gorenjsko...

Letošnje indijansko poletje nam je še v prvem oktobrskem vikendu postreglo s čudovitim vremenom. Naš tradicionalni uvodni vikend, kot ga malce ponesrečeno poimenujemo, smo letos preživeli v Kranjski Gori, natančneje v hudo modernem CŠOD-ju Planica.
Namen našega skupnega vikenda je predpriprava na skupen spopad z novim šolskim letom. V neformalnem okolju se bolje spoznamo z našimi novimi člani, med starejšimi pa se stkejo še bolj trdne vezi. Skozi najrazličnejše dogodivščine in avanture ter smeh in medsebojno sproščeno druženje, se začne graditi skupina v kateri je veliko prijetneje sobivati, saj v njej tako prevladujeta prijateljski duh in zaupanje.
Letos nam je ta cilj več kot uspelo doseči. Še danes, ko je od našega vikenda minilo že skoraj celo šolsko leto, lahko črpamo iz malhe pozitivne energije, ki smo jo napolnili v objemu Julijcev, stran od vsakodnevnega vrveža in nepotrebnih dražljajev.

Narava je bila naš poligon za igro in zabavo. Heca in glasnega smeha ni primanjkovalo.

Večer seveda ni smel miniti brez družabnih iger, zaradi katerih smo spat odšli razbolelih trebuhov od smeha.

Naslednji dan pa hop s kolesom naokrog, vožnja s sanmi in počitek ob Zelencih.

Na poti domov pa še zadnja postaja. Golf igrišče na Šobcu. In turnir! Tiger Woods, mi smo pripravljeni!

Jasna, Saša, Katja in Davor smo sklenili, da letošnjo skupino še in še zasujemo s prijetnimi dogodki, saj le ti postanejo del nas in naših spominov. Tistih najlepših, ki nas najbolj bogatijo!

Zapisala: Katja 

Inventura

Ko se nam počasi, nekje v daljavi že kaže cilj, v katerem nas kot glavna nagrada že čakajo poletne počitnice, počasi lahko pričnemo delati inventuro za nazaj. In letošnja je res neizmerno bogata.
Šolsko leto smo tradicionalno začeli z uvodnim vikendom, letos na Gorenjskem. Praznovali smo prvih deset let stanovanjske skupine. V okviru projekta "S srcem v svet" smo v Rdeči Ostrigi organizirali dobrodelni bazar. Praznovali smo tudi vse večje praznike, osebne rojstne dneve in uspehe. Se udeležili številnih pohodov. Se učili plavanja, smučanja, jahanja, drsanja,rolanja... Tekmovali na DP v veleslalomu. V letošnjem letu smo uvedli tako imenovana četrtkanja. Vsak četrtek v tednu smo imeli rezerviran za najrazličnejše dejavnosti - kuhanje, mladinske delavnice, ogled filma, družabne igre, .... Vmes smo veliko športali. Nekateri smo redno obiskovali še zunanje interesne dejavnosti. In šli smo v kino, na biljard, v mesto kar tako... Na obisk sta redno prihajala dva študenta, ki sta v Sloveniji na izmenjavi, eden iz Španije in druga iz Litve. Z njuno pomočjo smo spoznavali nove kulture in pilili našo angleščino. Pa prostovoljci iz gimnazije, društva upokojencev, študentke, ki so bile pri nas na praksi in tudi tiste, ki niso bile več, pa so nas še vedno prihajale obiskovat in nam pomagat ter se družiti z nami.
In leta še zdaleč nismo zaključili. Za maj in junij imamo še kup načrtov. Največji je prav gotovo obisk Londona. Pa čisto na koncu še tabor na morju. Vmes pa še kakšen, za ta letni čas obvezen, piknik.
Nam ne verjamete? Ostanite z nami... zaupali vam bomo stvari za nazaj in tudi za naprej. Vmes bomo pa še malo pogledali v knjige. Ker tudi za to je zdaj napočil ključni letni čas... ;)

zapisala: Katja

V hiši številka 73

"V hiši številka 203 se godi sto stvari.

 Ti pa mirno mimo greš in sploh ne veš,

da v hiši številka 203 se godi sto stvari."

                                   (Fran Milčinski - Ježek)

V Podlubniku. Desno, čisto na koncu ulice, stoji svetlo zelena hiša. Hiša številka 73. V njej se godi sto stvari. V njej živi sto zgodb. Zgodb vseh vrst. Zgodb otrok in mladostnikov, ki so začasni dom našli v topli in prijetni hiši številka 73. Vsak od njih in vsi skupaj spletamo našo skupno zgodbo. Zgodbo sestavljeno iz neštetih poglavij, sproščenih, navihanih, zaljubljenih pa tudi napetih, jeznih in žalostnih. Zgodbo, ki postane del vsakega posameznika, ki nekaj časa preživi z nami. Zgodbo, ki je lahko tako pomembna, da nekomu celo spremeni življenje. 

Veliko otrok in mladostnikov je že odšlo v svet, a so za vedno ostali del vseh nas, ki delamo z njimi. Ogromno smo dali drug drugemu, še več smo se naučili.  Skupaj smo delili veselje in žalost. Šli čez številne ovire, se spopadali z nemogočim in ustvarjali mogoče. Skupaj smo delali napake in se učili iz njih. S ponosom smo vedno spremljala njihove uspehe in se žalostili ob njihovih padcih. In za vsakega od njih si želimo le eno. Da bi v življenju našli pravo pot in naj se sliši še tako patetično, da bi bili srečni. Ne uspe vedno vsem. In nikoli ti ni vseeno. 

Odločili smo se, da je napočil čas, da svetu pokažemo, kaj se godi za stenami navzven čisto običajne stanovanjske hiše. Popeljali bi vas radi skozi poglavja naše zgodbe in vam pokazali kako zgleda naše življenja in kaj vse počnemo. Zdi se nam namreč škoda, da tega ne bi delili z drugimi, da vse vedno znova ostaja skrito ostalim...

Če bomo s tem mimogrede razbili še kakšen predsodek, ki se žal še vedno drži vzgojnih zavodov in prepričali koga, da tako ali drugače doda svoje poglavje v naši zgodbi, bo naš namen več kot presežen.

Na nadaljnje druženje torej! 

Zapisala:Katja