Dan, ki smo ga za drsanje izbrali mi, že ni bil več tako hladen. A debelina ledu je bila še vedno varna. Za nekaj adrenalina so poskrbeli poki, ki jih v ledenih dvoranah nisi vajen. Tam se led ne debeli, nima prostora za zrak, ki se potem širi po ledeni ploskvi in katerega posledice so, na trenutke prav neprijetni poki.
Primorci, ki so prvič stali na drsalkah so še enkrat več dokazali, da kljub bolj topli klimi, obvladajo zimske športe. Komaj smo jih prepričali, da je napočil čas za odhod. Tudi nekateri padci so bili neizogibni, saj je bil na nekaterih mestih led malce razpokan. Kljub naštetim naravnim preprekam smo si bili na koncu enotni. Nobena dvorana ti ne omogoči, da se pljuča ob rekreaciji nadihajo svežega zraka in te ves čas obdaja prečudovita panorama Kamniško Savinjskih Alp. Za elemente umetnostnega drsanja pomešanega s hitrostnim in kančkom svobodnega sloga, ki je vključeval tudi poziranje pred fotografskim objektivom, je bilo poskrbljeno. Ko bo to olimpijska disciplina se prijavimo v konkurenco.
Ker smo bili ravno v Preddvoru smo se na obisk najavili Črnavcem. Slednji namreč v svoji kleti skrivajo nekaj, kar nas je zamikalo po adrenalinskem športnem udejstvovanju. Bobni. Naši najbolj navdušen roker je suvereno sedel za komplet in vsi smo obstali odprtih ust. Imeli smo pravi mali koncert v živo. Seveda so imeli priliko svoje znanje in smisel za ritem preizkusiti tudi ostali. Če nas ne bi začel preganjati čas, vprašanje če na koncu ne bi zasnovali nove rock skupine. Vsekakor pa smo ob glasnem hrupu in udarjanju po opni sprostili kakšen še odvečen atom jeze in negativne energije.
Ko smo zvečer tiho sedeli za mizo in večerjali nam ni bilo potrebno izreči. Vsi smo vedeli, da je bil za nami še en preprost, a hkrati super dan, razbremenjen napetosti in napolnjen s sproščenostjo in spontanostjo, ki nas je samo še dodatno medsebojno povezal kot skupino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar