Pomembna obletnica za vse, ki so v vsem tem času bili, so in konec koncev še bodo del hiše in njene gostoljubnosti.
Na začetku ni bilo lahko. Sosedje nas niso želeli sprejeti medse. A smo vztrajali. Ekipa, ki je postavila na noge še zadnjo stanovanjsko hišo v sklopu reorganizacije Vzgojnega zavoda Kranj, je opravila odlično delo. Danes za nas ljudje praktično ne vedno. Prav v ničemer ne "štrlimo ven" iz sicer mondenega predmestnega okoliša. Popolnoma smo se zlili z okolico in z njo nimamo težav. Verjamemo, da tudi ona z nami ne. Prijazna soseda čez cesto nas vsak dan z nasmehom pozdravlja iz balkona. Sošolka enega od naših fantov prav tako živi nekaj korakov stran. Ko je potrebno nadoknaditi zamujeno snov, kar v copatih steče do nje. Spet drugi sosed ima kužka, ki ga sem in tja ena od naših deklet prijazno odpelje na sprehod.
Generacije so se zamenjale. Veliko skrivnosti skriva naša hiša. Veliko usod. Otroci in mladostniki, ki so že zapustili skupino, se še vedno javljajo, sporočajo nam svoje življenjske uspehe in dosežke. Nekateri se celo oglasijo na obisku. To je neprecenljiva nagrada in potrditev, da delamo dobro in da si čisto vsak zasluži svojo priložnost, da zasije...
Priprave na dan D so stekle že veliko prej. Najprej je bilo potrebno spisati prijazno in lično vabilo. Ker imamo v skupini ogromno slikarskega talenta je bilo to mačji kašelj. Povabili smo vse. Vse, ki so v teh desetih letih na kakršenkoli način bili in so še del nas. Odzvali so se mnogi. Na obisk so prišli novinarji in bili smo zvezde v kar nekaj časopisih. Lepo so zapisali o nas.
Potrebno je bilo poskrbeti za hrano. Pod budnim očesom naše Andreje, ki je prava mojstrica, se je miza šibila od samih dobrot. Seveda ji brez dodatnih pridnih rok, ki so ji priskočile na pomoč, tudi ne bi uspelo.... In slišati je bilo samo še glasni "mhmmmm, kako je to dobro.... lahko dobimo recept?"
Ko so se zbrali gostje, katere smo kot prijazni gostitelji popeljali skozi naše prostore, jih pogostili in z njimi prijazno pokramljali, smo se jim po uvodnem nagovoru ravnateljice, predstavili s krajšim programom. Nekaj čarovnij, vicev in za konec pesmica o nas, ki jo je sestavila ena od naših deklet. Ob spremstvu kitare smo "odbluzili" vsak svoj del in poželi velik aplavz.
Kot se za vsako praznovanje spodobi, brez torte seveda ni šlo. Za konec pa vsekakor obvezna gasilska slika!
Gostje so se zadržali pozno v popoldne in naše slovo je bilo: "Na snidenje čez naslednjih deset let!" No, mi bomo vsakega prijaznega obiska veseli že veliko prej ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar