Letos smo znova imeli srečo z vremenom. Že skoraj preveliko, saj je zaradi izredne moči sonca proga omogočala smuko le nekaj dopoldanskih ur. Smo pa domov zato prišli porjavelih lic in obrisi smučarskih očal.
A ko gre zares, gre zares. Ker pravih profesionalcev ne ustavijo nobene razmere na progi, se tudi mi niso obremenjevali s tem, kaj nas čaka. Visoka stopnja koncentracije in upoštevanje navodil trenerke Jasne so se še vsakič do sedaj izkazale za ključ do uspeha. Malo pozitivne treme, ogled proge in že se je bilo potrebno s štartnimi številkami razvrstiti pred štartno hišico.
Žal se je naši ekipi že zelo na začetku pripetila huda nesreča. Naša izkušena smučarka Jasna je v trenutku nepazljivosti zelo nerodno padla. Sprva je kazalo na zelo resno poškodbo. Tekmovanje smo morali prekiniti, po ranjenko so prišli s helikopterjem. Nesreča res nikoli ne počiva in zaskrbljenih obrazov smo čakali na razplet. Na srečo smo zelo hitro dobili novico, da poškodba ni tako huda kot je sprva kazalo in da bo Jasna okrevala. To nam je dalo krila. Za Jasno in ves njen trud, ki ga vlaga v razvijanje naših smučarskih potencialov, smo se pognali po, od sonca že pošteno zmehčani progi.
In končni rezultat? Kar nekaj medalij. In ponovno skupno drugo mesto! Bravo mi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar