Nekje konec aprila je postalo uradno. S pomočjo akcij v okviru projekta S srcem v svet in predvsem veliko pomoči prijaznih donatorjev in sponzorjev, nam je uspelo doseči zastavljeni cilj. Karte za polet v London so bile rezervirane. Naše veselje je bilo neizmerno in polni pričakovanj in vzmenirjenja smo odštevali dneve do odhoda.
In čeprav se nam je 14.junij na začetku zdel daleč, je potem kar naenkrat začelo iti zares. Sredi sobe je stal odprt kovček in vanj smo zlagali vse potrebno za našo pot v London. Drug drugega smo sicer glasno prepričevali, da se ne bojimo poleta z letalom (za skoraj vse je bilo prvič) in da nas prav nič strah velikega mesta (čeprav smo po televiziji budno spremljali praznovanje kraljičine obletnice vladanja in vse prirpave na prihajaoče olimpijske igre ob čemer se nam je vedno znova zdelo vse tako ogromno v primerjavi z našimi mesteci), ampak noč pred odhodom nihče od nas ni dobro spal. Zavedanje, da bodo slike iz šolskih učbenikov že čez nekaj ur oživele, je samo še dodatno pripomoglo k čisto pravi predpotovalni mrzlici.
Pot se je seveda začela na Letališču Jožeta Pučnika. Po opravljenih letaliških formalnostih je bilo potrebno na vkrcanje še malce počakati. Na našo srečo je na dan odhoda zunaj sijalo sonce, kar je pomenilo, da smo se izognili turbolencam in let je minil popolnoma mirno. Adrenalin ob vzletu je kmalu popustil in počasi smo se vsi na letalu počutili popolnoma suvereno.
Pristanek na trdnih tleh je pomenil, da je pred nami pet dni raziskovanj in odkrivanj neznanega. Na tem mestu gre poudariti, da smo obisk Londona od začetka do konca načrtovali čisto sami. Za spanje smo poiskali youth hostel, prevažali smo se z javnim prevozom, prehranjevali smo se tam, kjer je bila hrana najcenejša. Pred odhodom smo sicer splanirali kaj si bomo ogledali in v kateri konec mesta se bomo podali, a vseeno je bilo ob vsem skupaj še veliko prostora tudi za popolnoma nepričakovane avanture, ki so sol in poper vsakega pravega popotovanja, na katerega se odpraviš z nahrbtnikom na rami ter zemljevidom in kakšnim knjižnim vodičem v roki. Ravno dejstvo, da smo bili sami kreatorji vsega skupaj, je londonsko izkušnjo naredilo neprecenljivo in nepozabno!
Svojo prvo lekcijo smo doživeli že prvi večer. V London smo prispeli pozno popoldne. V hipu je bilo za nas vse novo. Okoli nas sami tujci, avtomobili, ki se vozijo obratno kot pri nas, vrvež, izbira prave linije na undergroundu,... Toliko vsega, da se nam je na trenutke zdelo drugače še vse tisto, kar v bistvu sploh ni bilo. Po namestitvi v hostlu, kjer je bilo ogromno poptnikov iz celega sveta, smo se odločili, da se le malce sprehodimo in vidimo kaj ponuja okoliš, kjer se je nahajal naš hostel. Vsi pregovori o muhastem londonskem vremenu so se nam potrdili že na tem sprehodu. Če se je ob našem odhodu nakazoval še čisto prijeten večer, je nekje na pol poti začel pihati neprijeten veter, ki mu je sledil dež. Prepričani, da vemo kje smo in katera pot vodi nazaj v naš hostel, smo nekje zgrešili ulico in se kar naenkrat začeli vrteti v krogu. Šele, ko so nam pomagali prijazni mimoidoči smo uspešno našli svoj začasni dom. In se naučili, da od zdaj naprej zbrano poslušamo kam smo namenjeni in spremljamo kod hodimo, ter da se držimo čim bolj skupaj.
Po pravem angleškem zajtrku, ki smo si ga privoščili zjutraj v hostlu, smo zakorakali v nov dan. Načrt: ogled londonskega akvarija in obisk muzeja Madame Tussauds z vmesnimi postanki ob vseh večjih znamenitostih in posebnostih.
Naš tretji dan je bil namenjen šopingu. Vsak od nas je od doma prinesel nekaj malega žepnine, da sebi in svojim najbližjim kupi kakšen droben spominek. Dan smo preživeli na tržnici v Camdnu od koder na koncu najraje sploh ne bi šli. Vzdušje, ljudje, stojnice,... vse to nas je popolnoma posrkalo. Vmes smo se za nekaj časa razkropili vsak po svoje in vsakič ko je kdo naletel na poznan obraz, ga je z navdušenjem pošiljam v svoj konec in mu naročal, kaj si mora nujno iti pogledat. Na koncu smo morali kar pošteno pohiteti saj smo imeli kupljene karte za ogled svetovno znanega mjuzikla We will rock you. Predstava je bila tako fenomenalna, da se na tem mestu tega z besedami ne da opisati. Ves čas se nam je ježila koža in še dolgo po koncu predstave smo si prepevali uspešnice Queenov, zlasti We are the champions, kar verjetno tudini čisto naključje.
Predzadnji dan smo se na obisk napovedali sami kraljici. Ko smo prišli pred njeno palačo smo ugotovili, da se je za ta dan na obisk najavilo na tisoče ljudi, tako da smo se odločili, da obisk prestavimo na enkrat drugič. Namesto tega smo se odpravili na sprehod po muzejih in galerijah, dan pa zaključili z romantičnim sprehodom ob reki Themsi.
Kot bi mignil je napočil naš zadnji dan. Vsi, sicer že kar precej utrujeni od naših celodnevnih odkrivanj Londona, ki nas je s svojo prav unikatno energijo do konca navdušil, smo žalostnih obrazov znova spakirali kovčke. Tokrat za odhod domov. Polni vtisov in ponosni, da nam je uspel tako velik podvig, smo potihem že kovali plane za naprej... Ko bi se nam le uresničili...
Človek ima občutek, da je enostavno toliko vsega, kar bi radi delili z
vami, a se hkrati zaveda, da prav vsega enostvno ne bo mogoče spraviti v
besede. Ker je bilo ogromno tega. Polno velikih in tistih čisto
majcenih, a popolnoma neprecenljivih stvari. Mnogo slednjih se je
pretvorilo v energijo, ki nas je povezala v tej res nepozabni izkušnji.
Zdaj,
ko je obisk Londona za nami, vemo da ni šlo samo za ogled znamenitosti,
ampak za veliko,veliko več. Spoznavali smo svoje močne točke, svoje
omejitve, pilili angleški jezik, se učili orientirati v neznanem mestu,
iskali rešitve problemov pred katerimi smo se nenadoma znašli in nanje
nismo računali, utrjevali svojo potrpežljivost, učili brzdati slabo
voljo, se prilagajati skupini, širili obzorje, spoznavali drugačnost, ki
smo jo imeli priložnost srečevati na vsakem koraku, navezovali stike,
širili dobro voljo, se zabavali, ... London nas ni samo očaral, ampak
tudi malo začaral.
