Trenje orehov

Na zadnjem sestanku skupine smo se odločili, da bomo trli orehe. Dobesedno in metaforično. V skupinsko vzdušje se je zateklo malce slabe volje, prepirov in nestrpnosti drug do drugega. In ker verjamemo, da je problem treba streti takoj, ko se pojavi, smo to tudi storili. Vsak je iz peharja vzel toliko orehov kolikor problemov je nameraval deliti z nami. Ko je problem z nami podelil in ko smo ga skupaj, v sodelovanju, skozi iskren pogovor vsaj odprli, če ne strli in rešili, smo oreh tudi simbolično pojedli in lupino vrgli stran. V upanju, da bomo v prihodnje na podeljenih občutkih delali in poskrbeli, da se dobro počutje in skupinska povezanost spret prevagata in premagata ovire in prepire, za katere sicer tudi priznavamo, da so sestavni del življenja in velika umetost ni to, da si jih ne priznamo, ampak to, da si jih priznamo in da se jih trudimo rešiti ne pa ignorirati.
Za naslednji teden smo si tako obljubili, da bomo večer preživeli ob nečem prijetnem, nečem kar nas bo spet povezalo s skupinskim duhom, ki vnaša domačnost in prijaznost v našo hišo.