Žlehtnoba, zvesti ti bomo do groba

Kaj se zgodi, ko ti na običajno, nekoliko dolgočasno četrtkovo popoldne, postane malce dolgčas? Klepetaš v kuhinji, ne veš točno kaj bi počel, ampak nekaj v tebi te ves čas vleče, da bi nekaj ušpičil in tako malce začinil dogajanje... In je otroška navihanost in domišljija staknila glave, zavihala rokave in za začetek v kuhinji zamenjala mesto celotnemu jedilnemu priboru v omarah in tudi predalih, ter obrnila vso stensko dekoracijo naokrog. Zjutraj pa se je iz zasede pričakala reakcija gospodinje, ki si ji hotela skuhati kavo, a nobena stvar ni bila na svojem mestu.

Zamenjava se je potem na dolgi rok izkazala celo za zelo super potezo, saj je po mnenju mnogih nova razporeditev veliko bolj praktična. A ker je maščevanje sladko, seveda Andreja ni ostala dolžna nikomur. Naslednje dopoldne je zavihala rokave tudi ona in ob prihodih iz šole je vsakega v sobi čakalo bolj ali manj skrito presenečenje. Najprej so nas po celi hiši začele strašiti budilke, ki so bile skrite na najbolj nepričakovanih mestih, najmanj pričakovana je zjutraj zvonila na mobitelu. Predalniki so zamenjali sobe, pod kovtri so bile skrite napihnjene rokavice, v nogavicah je bilo za celo pest drobnih bunkic iz stiroporja... Smejali smo se še cel vikend, v soboto spekli v zahvalo posebno velik piškot in ga namesto z marmelado namazalu s tabascom. Previdno smo stopali po hiši še cel teden, vsi naši čuti so bili na preži, v nobeno stvar nismo bili čisto prepričani, ali gre zares ali za potegavščino.

Nekaj idej je ostalo še nerealiziranih....čakamo naslednjo dologočasno popoldne, ker žlehtnobi takšne hudomušne sorte, ostajamo zvesti do groba :).